Včasih

Včasih
ko pozabim
biti jezna nate
je prav luštno
pomisliti na to
da te kmalu spet
vidim.

Najin čaj

Veš, takrat, ko sva šla na čaj in se je čas za trenutek ustavil v tisti toplorumeni svetlobi. Kako dolgo že nisva počela česa takega, samo sedela in se pogovarjala. O tebi, o meni, o naju. Nad skodelicama so se po zraku, dišečem po pici, vrtinčili najina glasova, nasmehi, dotiki, objemi misli in v zbledel rožnat papir zavite svetle spodbudne besede, ki so skrivoma požirale grenek priokus po neznanem, ki prihaja. Ne vem, kaj bo prineslo s sabo. Nihče ne ve. In ne, sploh nočem razmišljati o tem, kako bo čez 1 mesec, pol leta, eno leto, pet let. Nočem. Hočem tebe, kolikor si lahko z mano in moj ta trenutek.
Prihodnost bo že povedala svoje.

Dedicated to everyone who wonders if I'm writing about them. I am.

Kajti ne bom pisala nepovezanih in brezpomenskih zlogov ali skupkov besed ter se delala nerazumljivo samo zato, da bom izgledala neodvisna in kul in nemimetična in oh in sploh neobremenjena s stvarmi, ki so se mi zgodile v zadnjih enaindvajsetih letih z malenkostnim dodatkom. Ne, vzela bom koščke svojega bolj ali manj čudovitega življenja – ja, prav tistega, po katerem si se sprehajal tudi ti –, ga dopolnila s koščki svojih želja, sanj, sanjarij, idej, delčkov zgodbe nekoga drugega, pomešala in – abrakadabra – nastal bo zvarek besed, v katerem se boš našel in boš stoprocentno ziher, da pišem o tebi. Kdo ve, mogoče sem si sposodila košček trenutka, ki si ga delil z mano. Košček tebe. Mogoče ne. Ker je v vsakem delčku tega, kar počistim iz svoje glave in spravim na takšen ali drugačen »papir« nekaj, kar je nekoč bilo. Mogoče samo drevo, ki je stalo ob cesti. Mogoče pogovor. Dogodek. Misel. Nekaj. Mogoče nekdo.

Že Descartes je namreč ugotovil, da so takšni liki zgrajeni sicer iz stvarnih delov, toda po načelu, ki je svoboden izmislek.

Preveč lep dan

Sonce bo sijalo

in folksvagnov kemper

poskakoval po cesti

z odbliski hipi modre

pod svetlorumenim soncem

med vonjem po borovcih

z vetrom v laseh

in muziko s kasete.

Tvoj slani vonj, glasni dih,

pesek povsod med prsti

skupaj med sedeži

v hipi modri savni

zalepljena na usnje

skrita pred pogledi

vonj po sinje modri,

po tebi in po morju.

In tako lep dan bo bil

preveč lep za smrt –

It was one of those perfect english autumunal days which occur more frequently in memory than in life. (P. D. James)

Se spomniš tistega večera, ko sva sedela na betonskem robu ob Ljubljanici, ti z eno nogo premočeno, jaz pa z obema suhima, trdno na tleh, kot sem tedaj mislila? Tistega večera, ko se je v tih, temen ljubljanski zrak pod mostom prikradel vonj po dolgih, brezskrbnih poletnih dnevih in nočeh, ležanju v travi, gledanju zvezd, malih izletih s preizkušnjami vožnje v izrednih okoliščinah in tistih drobnih dogodkih, ki so takrat vsaj enemu izmed naju pomenili cel svet? Tistega večera, ko si mi končno pomagal razrešiti skrivnost, ki je sprva neutrudno kričala po moji glavi, nato pa se je počasi skrila v temen kotiček misli in mi le še kdaj pa kdaj šepetala o tistih dnevih?

Tistega večera, ki se je najprej zgodil v mojih mislih, ko sem bila še doma, v sobi, in stala pred odprto omaro, ne vedoč, kaj naj oblečem. Nekaj posebnega, ker bo mogoče tudi tja, pod tisti most ob Ljubljanici, prišel nekdo poseben. Ko sem pospravila vsa nagrmadena oblačila, pobasala nahrbtnike v omaro, postlala posteljo, poskrila prazne plastenke v smeti in poravnala knjige na policah, če bi sem, v moje malo kraljestvo,  mogoče prišel nekdo poseben. Ko sem izbirala pravi parfum, takšnega, ki me spominja na davne dneve z nekom prav posebnim, in si pred malim ogledalcem s tega početja ne prav veščimi rokami mazala trepalnice – tako, da bo vidno, pa vendar ne preveč.

Stopala sem po ljubljanskih ulicah, zatopljena v misli, kjer se je že odvijal današnji večer po popolnem, preveč popolnem, samo mojem scenariju, v katerem sem jaz skrbela, da so bili tam le tisti, ki sem jih tokrat želela v glavnih vlogah. Pa ne samo tokrat, tolikokrat, vedno, ko se je mali glasek v moji glavi oglasih in mi prišepnil delček časa, ki je ostal zamrznjen in nedokončan nekje v poletju tistega posebnega leta. Kolikokrat sem že pripravila podobne scenarije, zavrtela filmski kolut naprej in nazaj, posnela nanj vse moje skrite želje in hrepenenja, odgovore in vprašanja, pa seveda tvoje podobe, ki so stale v ozadju in budno spremljale vsak trenutek filma. Kajti ti, ti si tisti, zaradi katerega sem delala vse to. Delala in še delam, prav zdaj. Ker nočeš iz mojih misli, iz mojega filmskega in spominskega arhiva, nočeš, pa tudi jaz te ne pustim. Ne, nočem pozabiti. Hočem se postarati in gledati prasketajočo, črno-belo sliko tistega večera, ko so bile zvezde in neskončnost neba in hrib in ti.

Ti, ki si sedaj ponovno potegnil posnetek iz zaprašene in založene škatle, prenovil barve in ojačal zvoke. Ti, zaradi katerega svojih suhih nog nisem, še zdaleč ne, imela trdno na tleh, kot sem tedaj mislila, ker sem sedaj starejša in bolj odrasla in zrela in bom na temu primeren način opravila s tem. Seveda, uspevalo mi je natanko eno dvajsetino trenutka, nato pa si me zopet odlepil od tal in me potegnil v zmes spominov, skrivnosti, izpovedi, besed in tebe, ki si vedno bolj živo sedel poleg mene in bil točno takšen kot takrat.

Skrbno sem posnela ta večer, vsak pogled, besedo, vsak ton tvojega glasu, odblesk tvojih oči v svetlobi, nasmešek, kretnjo, vsak trenutek neprijetne tišine, ko sva se zavedela razdalje v tej bližini, vsako misel, izrečen spomin, vse, kar je bilo tvojega v tej pozni ljubljanski temi. Skrbno sem označila kolut in ga porinila v tisti skriti kot, ki se ga trudim prepustiti pajčevinam in prahu, tja, kjer v mišji luknji prebiva šepetajoči glasek in kjer so v zabojih, vedno znova zabitih z debelimi žeblji, skriti preostali posnetki s tabo.

Lepo te je bilo spet videti, res. Ker trdovratno ostajaš v tistem skritem kotičku, iz katerega kljub vsemu pobrišem prah in pometem pajčevine, in ker hočem vsaj košček kakšnega koluta za zmeraj obdržati tam in se spominjati tebe in tistih dni, ko je svet dišal na poseben način.

Balzamiranje

Z balzamom

si zabalzamiram

ustnice

da ohranim občutek

tebe

čim bliže

in za vekomaj -

Velenje, 25. 3. 2012, 15:34 - 17:16

Velenje, 25. 3. 2012, 15:34 – 15:41

Soba, ki združuje funkcijo kuhinje in dnevne sobe. Na eni strani se nahajajo kuhinjski pult in omarice. V koritu in na štedilniku stoji umazana posoda, na kateri so zasušeni ostanki jedi. Vse je razmetano, umazano.

Na drugi strani sobe stoji fotelj, nasproti njega pa nizka omarica, na kateri je televizor. Poleg fotelja stoji lesena jedilna miza z dvema stoloma. Na enemu je visok kup oblačil. Pohištvo je staro.

Na mizi stoji polna vrečka iz Müllerja, poleg nje pa Aleš, 38 let, strojni inženir, oblečen v kavbojke in belo moško spodnjo majico. Iz vrečke vzame veliko škatlo, v kateri je barbika. Prime jo v roke in si jo ogleduje. Nato jo postavi na mizo in odide do bližnjega predala. Odpre ga in prične brskati po njem. Iz njega potegne večkrat prepognjeno darilno vrečko s črtastim vzorcem v dolgočasnih odtenkih. Poskusi poravnati robove, na katerih je bila prepognjena.

Odnese jo k škatli z barbiko in škatlo poskusi zbasati noter, vendar je vrečka premajhna in se strga. Jezno jo zmečka in vrže na drug konec mize. Škatlo z barbiko dá nazaj v Müllerjevo vrečko.

Stopi k stolu in prične brskati po kupu oblačil. Ustavi se pri karirasti srajci in jo napol izvleče iz kupa. Pogleda jo, nato pa jo zbaše nazaj in nadaljuje z brskanjem po kupu. Iz njega izvleče polo majico temno modre barve. Dvigne jo predse in jo pogleda. Majica je malo zmečkana. Povoha jo. Nato jo prime za ramenski šiv in jo močno strese. Prime jo za dva konca in jo napne, da malo zravna gube. Nato jo obleče. 

Pogleda se v ogledalo, si poravna ovratnik in zapne gumbe. Z roko si pogladi in malce uredi lase.

Odide na hodnik in se z njega vrne s parom športnih čevljev v rokah. Izpod kupa umazane posode izbrska viledo in obriše nekaj blatnih madežev s čevljev. Nato se usede na fotelj in jih obuje.

Z mize vzame vrečko z barbiko in odide skozi vrata. Sliši se škrtanje ključa v ključavnici, ko zaklene.

---

Velenje, 25. 3. 2012, 17:12 – 17:16

Škrtanje ključa v ključavnici. Skozi vhodna vrata vstopi Aleš. V eni roki drži s pentljico zavezan zvitek papirja in palčko, na kateri je še malo rožnate sladkorne pene. Sezuje si čevlje in odide v kuhinjo. Z usti odtrga kos sladkorne pene in ji ga zbaše v usta.

Zvitek odloži na mizo. Iz ene izmed omaric nad pultom vzame čist kozarec. Postavi ga na mizo in vanj odloži sladkorno peno. Obriše si roke ob hlače. Nato v roke vzame zvitek. Odveže pentljico in ga razgrne. Pogleda notranjost, nato pa izpusti list papirja, ki se zvije nazaj.

Vstane in odide do predalov. Odpre enega in prične brskati po njemu. Iz njega izvleče selotejp. Odide k mizi in na hrbtno stran risbice nalepi obročke iz selotejpa. Nato risbico prilepi na steno.

Usede se na fotelj, v roke vzame sladkorno peno in jo počasi jé. Zagledan je v otroško risbico, na kateri sta velik možak in majhna punčka.

We're watching you.

Ljubimec iz omare

Sedela je na hotelskem balkonu in skozi meglice cigaretnega dima, ki ga je v hladen pomladni večer pošiljala skozi svoje še vedno v rdečo šminko oblečene ustnice, opazovala, kako se je vsakdanje sivo mesto skupaj z mrakom prelevilo v malo morje oblik tople rumene barve, ki so mu skupaj z zvoki ljudi na ulicah dajali prav poseben, skoraj pravljičen pridih. Še enkrat je potegnila dim, nato pa zmečkala cigareto, se z zaprtimi očmi naslonila nazaj na steno in globoko izdihnila.

»Naporen dan, kaj?«

Nejevoljno je odprla oči in s pogledom iskala nebodigatreba, ki jo je predramil iz samo njenega sveta v trenutku, ko se je šele pričela potapljati vanj.

»Robert, živjo,« se je mimo ograje, ki je ločevala njen balkon od sosednjega, prikazala roka – očitno z namenom, da se spozna z njo – ki ji je sledil delček glave prebivalca sosednje sobe. Maja je zavzdihnila in vstala, sprijaznjena z usodo, ki ji je poslala soseda, očitno željnega navezovanja stikov.

»Maja,« je segla v ponujeno roko in se stegnila mimo ograje, da bi vsaj videla, kdo je ta neznanec.

»Maja z miselnimi vzorci, a ne?«

 Obstala je sklonjena čez ograjo in zvita mimo pregrade med balkonoma ter se zazrla v prebivalca tamkajšnje sobe.

»Saj se me spomniš s seminarja,« se ji je ta nasmehnil.

Seveda, kako si ne bi zapomnila enega izmed treh moških, ki so cel dan sedeli v predavalnici med poplavo učiteljic razrednega pouka, sploh, če je bil oblečen v srajco in ne v razpotegnjen pulover kot ostala dva, in sploh, če je zaradi začetnega srebrnkastega sijaja v laseh in čudovitega nasmeha spominjal malo na Georga Clooneyja in malo na Sebastiana Cavazzo ter sploh, če je na predstavitvi povedal, da je poleg službe honorarno tudi pevec in kitarist, ki obožuje Predina!?

»Mhm,« je še vedno popolnoma presenečena zamomljala med tem, ko so ji glavo polnile misli o tem, kakšno srečo ima, da je dobila balkon poleg zagotovo najbolj popolnega pripadnika učiteljske rase na svetu. »Tisti Predin-Robert, ane?«

»Drage dame spet sem z vami …«

»Ljubimec iz omare!« je izstrelila.

»Vidim, da imam tudi na sosednjem balkonu poznavalko Predina. Si mi že všeč. Prideš k meni na eno pijačo, mini bar je kar dobro založen, če sem prav videl?« je nadaljeval Predin-Robert, tokrat zopet v Robertovi vlogi. »Po mojem bo zagotovo bolj udobno, kot če visiva vsak čez ograjo svojega balkona.«

»Hm… zmenjeno. Se vidiva,« se je trudila odgovoriti s čim bolj nevtralnim glasom, ki ne bi razkril neverjetnega vznemirjenja, ki jo je preplavilo ob povabilu na pijačo. Stopila je v sobo in globoko zadihala. Daj, no, Maja, samo pijača.

Pohitela je k omari in se obupano zazrla vanjo. Le kdo se spomni na učiteljski seminar vzeti kakšen kos oblačila, ki bi bil primeren za večerno pijačo s Clooneyjevim dvojnikom!? Nase je navlekla edine kavbojke, ki jih je imela s seboj, ob tem pa sploh ni hotela pomisliti na dolgočasne, ogromne bele spodnjice v stilu Bridget Jones, ki so se skrivale pod njimi. Razen če …

… oblekla si je plašč in odhitela skozi vrata hotela.

Čez deset minut je ponovno stala pred omaro v svoji sobi in preklinjala svojo pozabljivost, ko se je trudila brez škarij odstraniti trdovraten listek iz trgovine s pravkar kupljenih spodnjih hlačk, ki so bile tokrat precej bolj primerne za pijačo s Clooneyjevim dvojnikom. Po končni zmagi v bitki z listkom jih je oblekla in se pogledala v ogledalo. Od konca faksa, torej že kar lepo število let, ni nosila takšnih malih črnih tangic s čipkasto obrobo, v kakršnih se je opazovala sedaj. Počutila se je precej bolj privlačno in že čez nekaj minut, po obveznem neopaznem-pa-vendar-opaznem ličenju, je stala pred vrati sosednje sobe in se zahvaljevala za do devetih zvečer odprte trgovine, ki so ji ta večer rešile življenje. No, skoraj. In potrkala.

»O, soseda,« se je skozi odpirajoča se vrata prikazal Robertov popolni nasmeh. »Pridi noter.«

Vstopila je v sobo, slično svoji, le da je to polnil vonj po moškem parfumu.

Očitno nisem edina, ki se je uredila za pijačo, se je nasmehnila sama pri sebi in se usedla na ponujeni konec postelje.

»Saj bi ti ponudil stol, ampak v teh hotelih so očitno precej skopi z njimi,« se je pošalil na račun ne ravno kraljevsko opremljenih sob.

»Torej – pivo, Jäger, vodka … tega ti ne dam …« je na hitro preletel poličko z brezalkoholnimi pijačami, »arašidi, Bounty, Snickers, Mars in – to je to razkošje.«

»Potem bi pa eno vodko, prosim,« mu je odgovorila in ga opazovala, kako je točil pijačo v hotelski kozarec, ki jo je s svojo ne-alkoholno namembnostjo spominjal na študentske dni. Tudi tokrat je bil oblečen v belo srajco, ki jo je na rokavih malce zavihal navzgor, in temne kavbojke. S pogledom se je sprehajala po njegovem telesu, ko je obrnjen s hrbtom proti njej odpiral pijačo se zase, in ni si mogla pomagati, da ne bi pomislila, kakšen bi bil videti brez njih. Ali brez srajce. Ali kar oboje …

»Izvoli,« ji je ponudil kozarec in jo prebudil iz njenih misli.

»O, hvala,« se je zdrznila in začutila tisto nepovabljeno toplo rdečico na licih, ker jo je zasačil med takimi mislimi.

»No, no, le kaj si premišljevala, da je treba tako zardet,« jo je nagajivo pogledal in se usedel poleg nje. Umaknila je pogled z njegovih smejočih se temnih oči in naredila požirek.

»A, nič takšnega,« je zamahnila z roko.

»Daj no, daj,« jo je objel z roko okoli ramen in se ji zazrl v oči, da se je počutila, kakor da bi jo po celem telesu stresel močan val elektrike, ki je kričala od želje po še večji bližini, »vsi imamo kdaj kakšne misli, zaradi katerih se splača zardet.«

»Aja?«

»Nič ne ovinkarim. Nič ne zanemarim. Skrite želje mirno uresničim …«

Globok pogled v njegove oči. Trenutek, dolg trenutek. Magnetna privlačnost, ki si ga želi bližje ob sebi …

 »Zadel si mojo najljubšo, čarovnik.«

»Če ti zapojem celo, mi boš povedala, kakšne misli so se ti podile po glavi?«

Zmajala je z glavo. »Ti pa res nikoli ne odnehaš, kaj?«

»Ne, če imam pred sabo takšno lepotico.«

Zopet je čutila rdečico, ki se ji je razlezla po licih.

»Že drugič! To bom imel pa res veliko za slišat,« se je zasmejal.

»Vdam se!« je v smehu odvrnila in se z dvignjenimi rokami vrgla nazaj na posteljo.

Odložil je kozarec in se ji približal. Z roko je pobožal njena še vedno malce zardela lica in se s svojimi ustnicami približal njenim. »No, da slišim,« je zašepetal.

Ponovno se je izgubila v njegovih očeh, v šepetu njegovega glasu, ki je se je prav počasi sprehajal do njenih ušes ter v želji, da bi začutila njegovo vabljivo telo na svojem. Razum se je umaknil morju vznemirjena, v katerega se je vse bolj in bolj potapljala in počasi je dvignila svojo glavo ter poljubila njegove vabljive ustnice. »Aha, to je bilo to,« je njegov obraz preplavil smehljaj, ko se je počasi ulegel nanjo, da je na sebi začutila vzburjajočo izboklino v njegovih kavbojkah in jo strastno poljubil. Z rokami se je nežno sprehodil po njenem telesu in za sabo puščal sledi poželenja. »Sem vedel,« ji je zašepetal na uho in njegova topla sapa ji je pognala mravljince po telesu. Noč je dišala po bližini in dotikih, ki so božali njeno telo in ustvarjali poezijo med belimi rjuhami hotelske sobe.

Čez nekaj let je Maja zopet sedela je na hotelskem balkonu in skozi meglice cigaretnega dima, ki ga je v hladen pomladni večer pošiljala skozi svoje še vedno v rdečo šminko oblečene ustnice, opazovala, kako se je vsakdanje sivo mesto skupaj z mrakom prelevilo v malo morje oblik tople rumene barve, ki so mu skupaj z zvoki ljudi na ulicah dajali prav poseben, skoraj pravljičen pridih. Še enkrat je potegnila dim, nato pa zmečkala cigareto, se z zaprtimi očmi naslonila nazaj na steno in globoko izdihnila. Skozi priprta balkonska vrata sosednje sobe so prihajali zvoki hotelske postelje ne ravno najboljše kvalitete, pomešani z občasnimi bolj ali manj pridušenimi vzdihi in vzkliki, ki so jo v spominu popeljali nazaj in ji v trenutku, ko je sama sedela na hladnih balkonskih ploščicah, v misli priklicali Robertov popoln nasmeh, sivkaste pramene v njegovih laseh, njegovo belo srajco s fantalinsko zavihanimi rokavi, kavbojke, ki vabljivo skrivajo radosti noči … Tiho si je zamrmrala končne verze Predinove pesmi, ki so v ozadju komaj slišno spremljali takratno noč. … jutri vam bo žal, da niste kradle moških iz copat usode.

Če bi imela helikopter

Ko živahne barve dneva
zamenjajo samotni toni noči,
le zvesti objemi medvedkov
mehko napolnjujejo tišino,
vabljive vonjave želja in spominov
pričarajo bežen občutek bližine,
ki se po krhkih trenutkih razblini
v temno tišino, kosmate objeme
in željo, da to noč razdalja izgine
in se zavijeva v rjuhe bližine.

blazno mi je všeč (Vinko Möderndorfer)

blazno mi je všeč
ko se prebujaš
ko gledaš izpod odeje
kot miška

blazno sem tvoj
ko se me dotakneš
z nosom in jaz
zašarim

z rokami pod tvojim
trebuhom
blazno kot van gogh

vonjam tvoje mokro
mednožje
kot on blazno svoje

sončnice

Moteči dejavnik

Utihni.

Izgini nekam stran – zatakni se pod sosednjo posteljo, zakleni se v kopalnico, izgubi se v vesolju – samo izgini.

V moji glavi kriči.

Kričim.

Cela.

Nemo, ker rada ohranjam dobre odnose, čeprav bi te najrajši frcnila skozi okno nekam daleč stran v temo.

Sploh ne govori, ker nimaš kaj povedat.

Ne govori samo zato, ker misliš, da moraš.

Da se spodobi.

Ni treba.

Ni ti treba govorit.

Ni ti me treba gledat.

Ni ti treba bit tu in bit sploh.

Utihni.

V moji glavi kriči.

Nešteto nespodobnih besed se bije med sabo, katera je nespodobnejša in primernejša za trenutek.

Sploh ne rabiš govorit.

Razlagat.

Karkoli.

Če zajebeš, zajebeš.

Če te pošljem v tri krasne, pojdi tja in ne hodi nazaj vsaj naslednje tri dni.

Resno.

Ker te nočem videt.

Slišat.

Pomislit nate ali videt tvoje posteljnine ali glavnika ali slišat imena tvojega kraja ali česarkoli.

Ne pametuj.

Nisi moja mami.

Ona lahko, ti nimaš pojma.

Blef.

En sam blef.

Vse je kr nekej.

Daj, naredi mi uslugo.

Izgini.

Zradiraj se.

Izdejani.

Teleportiraj.

Polepšaj svet in očisti zrak, da se bo spet dalo zadihat in ne bo vse smrdelo po tistih brezveznih besedah in mislih in vsem ostalem.

Zakaj?

Zakaj uničiti tiste tri kvadratne metre moje domnevne zasebnosti in lastnine, ki jih imam?

Upam, da je zdaj vsaj tvoj dan lepši in duša lažja in se počutiš boljše.

Tečnoba.

Teptajoča tečnoba.

Utesnjujoča.

In brezvezno barbarsko brbljanje.

Pravljica

Le s tabo se sprehajam po neznanih deželah, polnih ogromnih zmajev, nagnusnih hroščev, mogočnih urokov, zahrbtnih čarovnij, čarovniških vajencev, divjih ogrov, božičkov na jetijih, deklic z medvedi in kosmatih pajkov, ki so v tvoji družbi vse prej kot nagnusni,

ko se v belem konju pripelješ k meni in me s poljubom prebudiš v pravljično resničnost,

v kateri se vsak trenutek počutim kot kraljična, ki s tabo pričaka svoj srečni konec.

Ena doza sreče

Potrebujem

le tiste iskrice v očeh

nagajiv nasmeh

zven tvojega smeha

in glasu

v moji glavi

pa je dovolj

za eno dozo sreče.